VIDA RIBNIKAR
(1882–1976)
Vida Ribnikar (roj. Pahernik), hčerka inženirja Franja Pahernik, se je rodila 28. novembra 1918 v Vuhredu. V domačem kraju je obiskovala osnovno šolo, nato je nadaljevala šolanje na nižji realni gimnaziji v Mariboru in na Mestni ženski realni gimnaziji v Ljubljani. Po opravljeni maturi leta 1937 se je vpisala na dunajsko univerzo in opravila enoletni abiturientski tečaj, vendar je tam življenje po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji postalo prenevarno. V tem času je spoznala mladega novinarja Bojana Ribnikarja (1914–1989), ki je prihajal prav tako kot Vida iz narodnozavedne in premožne družine. Poročila sta se leta 1940 v Vuhredu in nato živela v Mariboru, kjer je Bojan Ribnikar skupaj z očetom vodil časnik Večernik.
Njuno življenjsko pot je povsem spremenila druga svetovna vojna. Zaradi Bojanovega ostrega obsojanja nacizma sta se morala po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 umakniti pred Nemci. Najprej sta se zatekla v Ljubljansko pokrajino, potem v Italijo. Po osvoboditvi Rima sta delala pri zaveznikih kot prevajalca v Vojnem informacijskem uradu, ob koncu vojne pa v Trstu, Vida je delala na radiu, Bojan pa je postal urednik slovenskega časopisa Glas zaveznikov. Bila sta del politične emigracije, ki se je zavzemala za demokratične svoboščine.
Po mirovni pogodbi in vzpostavitvi Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1947 sta Vida in Bojan spoznala, da zanju v Trstu ni več prihodnosti, zato sta se odločila za emigracijo v Združene države Amerike, a ker sta bila rojena v Jugoslaviji, torej »onstran železne zavese«, jima niso dovolili vstopiti v državo. Kot prva se je ponudila možnost za odhod v Argentino, in sta jo sprejela. V Buenos Airesu je bilo življenje težko in za preživetje sta morala opravljati kakršno koli delo. Leta 1951 jima je uspelo dobiti vizum za ZDA. Znova sta morala začeti iz nič, a sta si sčasoma, po dolgih letih selitev in menjavanja služb, lahko v ZDA vendarle ustvarila stabilno življenje. Vida je dobila službo pri nizozemski letalski družbi KLM, Bojan pa je začel delati v potovalnih agencijah.
Zaradi druge svetovne vojne in povojnih razmer jima je bila odvzeta domovina, a ljubezen do nje ne. Svojo hišo v San Franciscu sta si uredila kot prostor slovenske umetnosti in literature ter ves čas vzdrževala stike s Slovenci v Ameriki in redno obiskovala Slovenijo. Oba sta bila zelo razgledana, Bojan je imel ambicije tudi po akademski karieri, že leta 1945 je v Italiji doktoriral, v Ameriki je nato še nadaljeval študij. Veliko sta potovala, govorila številne jezike in spoznavala različne kulture. Leto dni sta živela in delala celo na Japonskem. Bila sta prava svetovljana.
Vida je vse do upokojitve leta 1980 delala kot vodja podružnice KLM v San Franciscu in tako od blizu spremljala razvoj letalstva. Bojan pa je ostal do svoje smrti leta 1989 zvest potovalni agenciji, katere solastnik je bil. Kot zavedna Slovenka je Vida leta 1991 na shodu v San Franciscu nosila slovensko zastavo v podporo osamosvojitvi Slovenije. Dve leti po Bojanovi smrti je Vida doživela še en udarec: velik požar, ki je izbruhnil oktobra 1991 v Oaklandu, ji je popolnoma uničil hišo z vsem imetjem in umetninami, pred ognjem je rešila le svoja dva psa in torbico. Znova je morala zbrati moči in začeti obnovo. Leta 1998 se je preselila v skupnost za starejše v San Franciscu, tam pa je 4. decembra 2008 v starosti 90 let umrla.
Po osamosvojitvi Slovenije in končanem denacionalizacijskem postopku je Vida Ribnikar postala edina dedinja družinskega premoženja v Sloveniji. Prepoznala je bogastvo, ki ga lahko vrnjeni gozdovi dajo naši družbi. Iz ljubezni in spoštovanja do očeta inž. Franja Pahernika, njegovih idealov gozdarstva, pohorskih gozdov in domovine, ki ji je bila odvzeta, se je odločila za plemenito, povsem edinstveno dejanje v Sloveniji in leta 2005 ustanovila ustanovo, ki je dobila ime po njeni družini, Pahernikova ustanova. Njej je po svoji smrti podarila vse podedovane družinske gozdove v izmeri 552 ha med Vuhredom in vrhom Velika Kopa na Pohorju z namenom, da se v njih strokovno in sonaravno gospodari, tako kot je to začrtal njen oče inž. Franjo Pahernik že v prvi polovici 20. stoletja. S tem je ohranila celovitost gozdnega kompleksa in sonaravno gozdarjenje. Hkrati pa Pahernikova ustanova štipendira študente gozdarstva, podpira raziskovalne dejavnosti in izobraževanje ter ohranja spomin na rodbino Pahernik. Tudi v ZDA je Vida Ribnikar podarila premoženje za dobre namene fundaciji Atlas Network, katere poslanstvo je širjenje idej demokracije in svobode po vsem svetu.
Pripravila: Alenka Verdinek, Koroški pokrajinski muzej, Muzej Radlje ob Dravi
|
| Vida Ribnikar v ZDA leta 1959 |
|
| Vida in Bojan Ribnikar |