Domov | Kontakt | Pišite nam

INŽENIR GOZDARSTVA FRANJO PAHERNIK
(1882–1976)

Franjo Pahernik se je rodil 8. junija 1882 v Vuhredu. Osnovno šolo je obiskoval v Vuhredu, nižjo realko v Mariboru, višjo pa v Gradcu. Že v otroštvu je vzljubil pohorske gozdove, zato se je po opravljeni maturi vpisal na študij gozdarstva na visoki šoli na Dunaju (Hochschule für Bodenkultur). Leta 1905 je diplomiral, naslednje leto pa delal kot gozdarski praktikant v Hluboki na Češkem.

Že med študijem mu je umrl oče, zato se je po pripravništvu vrnil domov, pomagal materi in prevzel vodenje posestva ter gospodarjenje z gozdovi na Pohorju. Z bratom sta podedovala vsak polovico premoženja. Podedovano gozdno posest je inž. Franjo Pahernik z dokupi in zamenjavami še razširil, s čimer je dosegel celovit gozdni kompleks 552 ha gozdov na območju Hudega Kota, Orlice in Vuhreda.

Gozdovi Pohorja so bili od sredine 18. stoletja dalje podvrženi močni eksploataciji zlasti zaradi železarstva, steklarstva in trgovine z lesom. Inž. Franjo Pahernik je svoje strokovno delo usmeril v uveljavljanje novih metod gospodarjenja z gozdovi. Uvedel je načrtno gospodarjenje, ki je bilo usmerjeno v naravno obnovo in nego gozda. Zavračal je golosečni način gospodarjenja z gozdom tako imenovane nemške šole. Nizke zaloge, ki so bile posledica prejšnjega načina gospodarjenja, je po prevzemu gozda začel povečevati. Sekal je le poškodovane in slaborasle smreke in jelke, puščal pa vsa lepo oblikovana drevesa. Izpeljal je pogozdovanje degradiranih pašnikov in travnikov z ustreznim drevjem. Za vzgojo sadik je vzpostavil dve drevesnici. Vse do druge svetovne vojne je inž. Franju Paherniku uspelo pogozditi okoli 100 ha opuščenih pašnikov in travnikov. V letih 1910 in 1925 je izvedel gozdni inventuri in popisal stanje gozda, leta 1935 pa je za svoje gozdove izdelal prvi gozdnogospodarski načrt. S tem je postavil temelje sonaravnemu gozdarjenju in kasneje postal prepoznan za pionirja sonaravnega gospodarjenja z gozdovi v Dravski dolini.

Leta 1918 se je inž. Franjo Pahernik poročil z Marijo Krajnc, hčerko narodnozavednega veleposestnika in trgovca Franca Krajnca iz Sv. Jurija v Slovenskih goricah. Žena Marija (1897-1998) se je izkazala za zelo sposobno in podjetno. Kmalu je začela pomagati možu pri vodenju veleposestva. V zakonu sta se jima rodila hčerka Vida (1918) in sin Vojko (1921). Družina je živela v Pahernikovi vili v Vuhredu, ki jo je zgradil že Franjev dedek, in se je ponašala z lepo urejenim vrtom ter sadovnjakom. Pahernikovi so veljali za zanesljive in poštene ljudi.

Pahernikov dom je bil steber slovenstva, inž. Franjo Pahernik pa velik domoljub v narodnostno mešanem radeljskem okraju z močno ponemčevalno politiko. Že zelo mlad je prepoznal pomembnost narodnega udejstvovanja in se je vključeval v krajevna, pokrajinska in tudi vseslovensko pomembna združenja. Kot zaveden Slovenec je zasedal tudi vodilne položaje in vedno pomagal s finančnimi sredstvi. Med drugim je bil v vodstvu Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, v vodstvu Podravske podružnice Slovenskega planinskega društva, v prelomnih trenutkih ob koncu prve svetovne vojne predsednik Narodnega sveta za okraj Radlje ob Dravi (takrat Marenberg), sodeloval je z generalom Rudolfom Maistrom pri zavarovanju severne meje in z mednarodno komisijo za določitev meje med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo, med obema vojnama pa je bil starosta in aktiven član telovadnega društva Sokol Radlje ob Dravi - Vuhred. Njegovo narodnostno delo je bilo tesno povezano s političnim udejstvovanjem. Vse do druge svetovne vojne je bil član liberalnih strank. Med letoma 1931 in 1935 je bil poslanec v Narodni skupščini v Beogradu in se odločno zavzemal za napredno gozdarstvo. Leta 1933 je bil izvoljen za župana Občine Vuhred.

Kot gozdarski strokovnjak, razgledan in napreden človek je deloval na različnih področjih. Pomagal je pri elektrifikaciji, planinstvu, sadjarstvu, hmeljarstvu, lovstvu, splavarstvu in projektiranju cest. Pri tem pa nikoli ni pozabil na potrebe svojega domačega kraja in dobrobit ljudi. Leta 1910 je ob potoku Vuhreščica postavil elektrarno na vodni pogon, ki je z električno energijo oskrbela njegovo novo žago, hkrati pa dajala kraju in okoliškim zaselkom elektriko, kar je bil velik napredek. Leta 1913 je na Bolfenku v Hudem Kotu s svojimi sredstvi zgradil novo šolsko stavbo in tako omogočil boljše razmere za pouk v tem odročnem delu Pohorja. Pomagal je pri gradnji planinskih postojank na Pohorju in jim daroval les ter zemljišče. Podpiral je delovanje različnih društev, daroval za cerkve in šole. Leta 1938 je daroval večjo vsoto denarja za izgradnjo Sokolskega doma v Radljah ob Dravi, ki je še bolj povezal in okrepil slovenstvo v kraju.

Inž. Franjo Pahernik je bil do druge svetovne vojne gonilna sila Dravske doline in Pohorja. Z vojno in nato novim povojnim režimom v Jugoslaviji pa se je življenje družine korenito spremenilo. Sledili so udarci: zaplemba premoženja s strani nemškega okupatorja in izselitev na Hrvaško leta 1941, smrt sina Vojka v taborišču Jasenovac aprila 1945, emigracija in življenje hčerke Vide v Argentini in ZDA, razlastitev njihovega premoženja s strani FLRJ (leta 1946 jim je bilo odvzetih 619 ha gozdnih, kmetijskih in stavbnih zemljišč z obstoječimi objekti), borba inž. Franja Pahernika in žene Marije za minimalne pravice, premeščanja in dokazovanje delovne dobe ter preselitev iz Vuhreda v Maribor leta 1958.

Kljub temu je inž. Franjo Pahernik vse do svoje smrti ostal predan gozdarstvu in strokovnemu delu. Prizadeval si je, da bi njegovi gozdovi, kljub razlastitvi, ohranili sonaraven razvoj. Vse do upokojitve leta 1957 je delal v državni službi za gozdove in med drugim skrbel tudi za svoje razlaščene gozdove. Njegovemu gozdarskemu konceptu so sledili sodelavci, zlasti podmladek na Gozdni upravi oziroma kasnejšem Gozdnem obratu Radlje, ki je od leta 1946 do leta 1991 gospodaril s Pahernikovimi gozdovi. Zasluga dolgoletnega direktorja inž. Maksa Suška je bila, da so Pahernikovi gozdovi ohranili sonaravni razvoj in postali mednarodni učni objekt, ki ga vsako leto obiščejo številne ekskurzije.

Inž. Franjo Pahernik je bil cenjen in spoštovan gozdarski strokovnjak, prejel je več priznanj. Predaval je na Srednji gozdarski šoli in Delavskem tehnikumu v Mariboru ter kot zunanji sodelavec delal na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Pri 80 letih je napisal strokovno študijo Šajke in splavi na Dravi. Tisti, ki so ga poznali, so povedali, da je bil po značaju skromen človek, a hkrati je iz njega sijala neka neverjetna veličina. Dočakal je visoko starost 94 let, umrl je 25. decembra 1976, svoje zadnje počivališče pa je našel v mogočni rodbinski grobnici na pokopališču v Vuhredu, kjer se mu je čez 22 let pridružila še žena Marija.

Pripravila: Alenka Verdinek, Koroški pokrajinski muzej, Muzej Radlje ob Dravi

»Nad eno tretjino naše plodovite zemlje pokrivajo gozdovi in skoro tretjino našega celokupnega izvoza tvorijo les in gozdni produkti. Ne glede na velike materialne koristi, ki jih dajejo šume našemu narodu, pa moramo ceniti tudi njihov veliki pomen v klimatskem, zdravstvenem in pokrajinsko estetskem oziru.

Gozdarstvo je v zelo kritičnem položaju, ker ne more plasirati svojih produktov, in zato so v krizi tudi vsi drugi gospodarski odnošaji, posebno denarni, ki so v zvezi s to gospodarsko panogo.

Naloga naše šumske administracije mora biti, da popravi v dobi političnega pomirjenja in povečane državne avtoritete grehe šumske politike v prejšnji dobi demagogije. Te pogreške se seveda ne dajo popraviti v kratki dobi, kakor pri poljedelstvu, temveč se čutijo posledice 20, 50 in še več let. Gozdno gospodarstvo se mora voditi v duhu trajnosti, to se pravi, da smemo jemati iz gozdov samo obresti, ne smemo pa segati v kapitalije gozdov. Kreniti moramo polagoma od ekstenzivnega eksploatiranja k intenzivnemu racionalnemu šumskemu gospodarstvu, kakor ga imajo druge napredne države: Češkoslovaška, Francija in skandinavske države.«

(Govor poslanca inž. Franja Pahernika v Narodni skupščini v Beogradu, časnik Jutro, 17. 3. 1932)

»Zavedati se moramo, da predstavljajo naši gozdovi ogromno naravno bogastvo, ki more, ako ga bomo pravilno upravljali, prinesti blagostanje vsemu narodu.«

(Govor poslanca inž. Franja Pahernika v Narodni skupščini v Beogradu, časnik Jutro, 21. 3. 1933)